Poleg sprehodov, praznovanj v družinskem krogu in zdravljenju prehladov smo si privoščili tudi veliko crkljanja in skupnih kavč uric z našimi tremi štirinožnimi družinskimi člani. In ob enem takih mirnih trenutkov na kavču sem našla čudno bulico na Oliki. Ker mi je bila neznana, tako po obliki kot strukturi, smo se že naslednji dan odpravili k našemu veterinarju. No, tudi sicer bi se, da bi voščili novo leto. Če je tak obisk ponavadi vesel in sproščen me je ob tem stiskalo. Ker Janija poznam že več kot 20 let mi je bilo ob pogledu na njegov obraz takoj jasno, da... Da nekaj ni v redu. In res ni bilo. Drugega januarja smo Oli že operirali in odstranili tudi zdrave dele okoliškega tkiva. Par dni kasneje je bila naša veteranka že popolnoma na nogah. Čeprav sama vedno pravim, da vsako leto, ki ga naši kuži doživijo čez 10 let, nisem pripravljena na to, da bi Oli že odšla...
Z operacijo smo naredili vse, kar smo lahko in sedaj lahko samo čakamo, ali smo bili dovolj zgodnji ali ne. A vmes ne bomo sedeli križem rok in razmišljali, zakaj se je ravno Oliki to zgodilo.
Ne - uživali bomo vsak skupen trenutek. Rak ni smrt. Je samo opomnik, da se zavemo, da čas neusmiljeno teče. In da moramo z našimi kuži izkoristiti vsak dan in se imeti fino!