Ker v Sloveniji nimamo prave pašne tradicije in ker slovenska pokrajina ne podpira "zganjačev" črede temveč potrebuje bolj "pastirje", je bilo treba na učenje v Italiijo.
Prvi začetki so bili bolj  - klavrni. Oli je od navdušenja "okamenela" in nismo je spravili z mesta. Martina je menila, da prav velike perspektive v paši nimava.
Ker sem prava kozoroginja, mi nemogoče stvari pomenijo izziv. Glede na to, da poznam svojo psico bolj kot drugi in ker sem vedela, kako se obnaša v vsakdanjem življenju, sem menila, da se ni vedno dobro zanašati na "prvi vtis". Večkrat sem poskusila na različnih terenih in z različnimi ovcami in na koncu si je Oli "upala dihati" in gibati, vedoč, da bodo ovce tam tudi jutri in pojutrišnjem.
In to je bil spet trenutek, da smo pričeli s treningi. 4 leta kasneje smo spet prišli k Martini. In pričeli. Mali krog, osnovna povelja, učenje gibanja. Mojega, ne pasjega. Paša mi je pokazala, da mora biti med psom in vodnikom res stkana vez, da ga je pes zmožen slediti. In pravo zaupanje med njima. Seveda se je izkazalo, da je šibek člen v tej zgodbi - človek, oziroma jaz. Martina in Sašo sta si ruvala lase od obupa, jaz pa sem spoznala, kako majhna sem in kako veliko voljo imajo živali.
Nekje na sredini treningov se je pašni zgodbi pridružil še Capi. Mlajši, eksplozivnejši, z drugačnimi geni je tisto, za kar sva z Oli potrebovali pol leta osvojil v enem mesecu.
Tako kot povsod je potrebno biti pri tem delu vztrajen in potrpežljiv. Spoštljiv do ovc in svojega psa. In vztrajen. In pripravlje učiti in razumeti. In opazovati boljše od sebe. In potem se pokaže luč na koncu tunela. Magične besede - gremo na izpit.


Težko je, če si v življenju obiskal samo eno pravo preizkušnjo, pa še to pred pol desetletja. Težko je, ker na izpitu ne delaš s "šolskimi" ovcami temveč "pravimi". Takimi, ki skorajda ne poznajo psa, pridejo od drugje in jim je tudi teren tuj. In - ki so - hitre in eksplozivne. Stopnja adrenalina je visoka. http://www.youtube.com/watch?v=vFrFb7AKItw

In srečo imaš, če imaš vsaj sodnika, ki je "človeški". David Rees, valižan iz Anglije, je to vsekakor bil.
Ko imaš na razpolago 10 minut, pa nimaš občutka za čas. Ko misliš, kako super ti gre, pa vaje sploh ne narediš.



Ko ne opraviš izpita zarad 2 točk, pri tem pa si jih vsaj pet izgubil ti na čisto enostavnih zadevah. Ampak, po verjetno skoraj 10.000 km in urah dela imaš dober občutek. 4 leta kasneje Oli zmore! In jaz zmorem! In Capi je naš prvi pes, ki je opravil izpit! http://www.youtube.com/watch?v=gW9iejBroq4&list=UUQBCzTKtTAT5PDl2PYknJ5g&index=1&feature=plcp  Nepopisno dober občutek. In... spet smo pred izzivom.. Enka ;-).