Čeprav udeležba na svetovni razstavi pravzaprav sploh ni bila predvidena, se je zaradi spremembe mojih službenih obveznosti pokazala možnost, da tudi mi sodelujemo na tem velikem dogodku.
Ker naši borderji (še niso) zreli za tako velike dogodke smo, na prigovarjanje vzrediteljice Noemi, prijavili očetovega pumija Dixija.



Ker je odločitev o udelebži padla v podaljšanem roku prijave Dixi ni imel ne prave dolžine dlake, niti ga v dobrih 3 tednih nismo uspeli "obnašanja med najlepšimi". A ker je lep, nam je vseeno uspelo - Dixi je osvojil prvo med v svojem razredu in CAC.

V ocenjevalnem krogu smo imeli možnost videti kar 24 pumijev, kar je odlična številka, nekaj pa jih je prišlo samo opazovati dogajanje. Z nekaj od njih se je z veseljem družil Sašo in mali ET-ji so se, ponovno, izkazali za odlične, prijazne, igrive, vesele kuže.



Čisto na koncu nam je uspela še ena "gasilska" slikica. Še en dokaz, da so pumiji pasma, ki - zaenkrat še - ljudi združuje.